POGOVOR - Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami
- Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami
V revnih državah nedostojni
kompromisi s ciljem preživetja
Carla Corso o boju proti izkoriščanju - Podpora zdravstvenega podjetja in policije, a ne občinske uprave
Ob mednarodnem dnevu boja proti
nasilju nad ženskami smo se pogovorili s
pravo ikono na tem področju. Carla Corso
je v mladih letih opravljala »najstarejši
poklic na svetu«, leta 1982 je ustanovila odbor
za civilne pravice prostitutk, odtlej pa
se s pisanjem knjig, javnimi nastopi in neutrudnim
delom na socialnem področju bori
proti izkoriščanju deklet. Trgovina z ljudmi
in izkoriščanje predstavljata bržkone najbolj
kruto obliko nasilja nad nežnim spolom,
prav ženske pa se temu sistemu upirajo
in druga drugi pomagajo.
Projekt Stella Polare deluje pod pokroviteljstvom
italijanske vlade in je namenjen
ženskam, ki skušajo opustiti svet
prostitucije. Oblasti in neprofitne organizacije
nudijo ženskam zaščito (preselijo jih
v sprejemne domove v oddaljena mesta,
kjer jih izkoriščevalci ne morejo ogrožati)
ter jih vključijo v dokaj zahteven izobraževalno-
delovni program, ki se mora v teku
12 do 18 mesecev zaključiti z zaposlitvijo,
delovnim dovoljenjem za bivanje v Italiji
in preselitvijo v zasebno stanovanje. Za
prvi stik z oblastmi in organizacijami je italijanska
vlada pred leti uvedla tudi brezplačno
številko 800-290290, na katero se
obrnejo prostitutke in kdor jim želi pomagati
(včasih so to njihovi klienti).
S Carlo Corso so se pred kratkim pogovarjali
naši Klopi, ob današnjem pomembnem
dnevu pa smo jo spet obiskali
v malem uradu v starem mestu, kjer ji pomagajo
tri mlade sodelavke. V sklopu projekta
so od leta 2000 do danes sprejeli v
Trstu več kot sto žensk, zastavljenega programa
pa ni opustila nobena. S Carlo Corso
tesno sodelujejo tudi organi pregona, ki
pogosto naletijo na žrtve izkoriščanja.
Trgovina z ljudmi je starodaven in
ob enem sodoben pojav ...
Človek je trgoval s sužnji od antičnih
časov do 19. stoletja. Sodobna trgovina z
ljudmi sledi enakemu modelu: sužnji delajo
za zelo skromno plačilo in so popolnoma
podvrženi svojim delodajalcem - izkoriščevalcem.
Kdor nima dokumentov je
ilegalec, ki nima pravic in se torej ne upira.
Moderno suženjstvo ne zaznamujejo
verige, temveč kolki in razna dovoljenja. V
Italiji smo novo obliko suženjstva začeli zaznavati
v 90. letih, po padcu berlinskega zidu.
Začelo se je priseljevanje iz vzhodne Evrope,
po drugi strani pa se je povečal pritok
iz Afrike, hirajoče celine. Vse večje razlike
med bogatimi in revnimi spodbujajo
množično preseljevanje, s tem pa se bogatijo
kriminalne organizacije. Ljudje, ki se
selijo, pristajajo na nedostojne kompromise,
da bi le dosegli »eldorado« in se dokopali
do sredstev za preživetje.
Kdo so ženske, s katerimi imate
opravka?
Veliko deklet prihaja iz Vzhodne Evrope.
Na začetku so bile povečini Albanke
in Romunke, slednjih zdaj ne moremo
več preštevati, ker so državljanke EU. Danes
imamo vsekakor najbolj pogosto
opravka z državljankami Moldavije, Ukrajine,
afriških držav in Kitajske.
Kdo pa trguje z ljudmi?
To je ogromen biznis. V ZDA so izračunali,
da je trgovina z ljudmi tretji najbolj
donosen ilegalni posel, takoj po orožju
in mamilih. V vsaki državi skuša kdo
imeti kaj od tega: v Nigeriji organizirajo vse
Nigerijci, v srednji in vzhodni Evropi se s
tem običajno ukvarjajo Albanci in Rusi, na
Kitajskem pa krajevna mafija, ki je odlično
organizirana in je zaradi tega skoraj nedotakljiva.
Vpogled v kitajske posle je za
preiskovalce skoraj nemogoč.
Kakšno vlogo imajo družine?
Pogosto so vpletene v posel, pa čeprav
ne vedno. Včasih je vmes kak stric ali
bratranec. V Afriki pa se družine zadolžijo,
ker se za preživetje obrnejo na določene
poslovne agencije, ki jim posojajo denar.
Vračati dolgove je težko in poslati v Evropo
mladega člana družine postane skoraj
obvezen korak. Navadno izberejo dekle.
Predlagajo jo agenciji, slednja pa organizira
celotno potovanje in dolg se dodatno
poveča. V najslabših primerih pa se
zgodi, da družine dejansko prodajo dekle:
to se dogaja tudi v Moldaviji, Albaniji in
drugod.
Prejšnji teden je tržaška policija
opisala preiskavo o nigerijski združbi. V
Evropo pošiljajo rojakinje, ki morajo izkoriščevalcem
nato z delom na cestah
vrniti 50 tisoč dolarjev.
Vsote so velike, ker v dolgove vključijo
prav vse stroške, od vizumov do prevozov.
Ni rečeno, da so za potovanje v Evropo
dovolj letalske karte: pogosto morajo
moški in ženske prepešačiti več držav,
z avti in avtobusi se peljejo do maroške
obale. Včasih trajajo potovanja nekaj mesecev,
marsikdo pa umre, mnogo preden
bi se vkrcali na kako plovilo.
Kako obravnavajo problem v Italiji?
Italija je bila prva evropska država,
ki je uradno priznala obstoj trgovine z
ljudmi. Zakon o priseljevanju »Turco-
Napolitano« (št. 40 iz leta 1998) vsebuje
člen, ki ščiti žrtve tega nasilja. Vsi ti ljudje
imajo pravico do enoletnega programa,
ki predvideva zaščito, bivanje v domu,
izobrazbo, nove dokumente in ponovno
vključitev v družbo ter na trg dela.
S tem se ukvarjamo mi in nam podobne
organizacije.
V kolikšni meri ta zakon izvajajo?
Veliko je odvisno od sil javnega reda.
Policija je tu v Trstu zelo občutljiva in
svojega dela ne pojmuje kot golo represijo.
Ni pa povsod tako. Na koncu se nekateri
priseljenci vključijo v omenjeni program
in mi jim sledimo, medtem ko večino
zaprejo v sprejemne centre (CPT ali po
novem CIE) in jih pozneje izženejo v domovino
(ali pa ostanejo tu kot ilegalci). Večkrat
gre za slabo izvajanje zakonov. Po mojem
številni pripadniki organov pregona ne
poznajo zakona o priseljevanju.
Kaj pa krajevne uprave? So vam ob
strani?
Naše delovanje financira država, tesno
sodelujemo z zdravstvenim podjetjem,
več pozornosti pa bi nam morala posvetiti
tržaška občinska uprava. Dejstvo je, da
v tem trenutku nihče noče trositi javnega
denarja za priseljenke. Deželna uprava nas
je do volitev podpirala: enako pozornost
pričakujem od novih upraviteljev.
Aljoša Fonda