Home arrow News arrow Intervista a Carla Corso sul giornale sloveno Primorski dnevnik
Intervista a Carla Corso sul giornale sloveno Primorski dnevnik PDF Stampa E-mail

POGOVOR - Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami

- Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami

V revnih državah nedostojni

kompromisi s ciljem preživetja

Carla Corso o boju proti izkoriščanju - Podpora zdravstvenega podjetja in policije, a ne občinske uprave

Ob mednarodnem dnevu boja proti

nasilju nad ženskami smo se pogovorili s

pravo ikono na tem področju. Carla Corso

je v mladih letih opravljala »najstarejši

poklic na svetu«, leta 1982 je ustanovila odbor

za civilne pravice prostitutk, odtlej pa

se s pisanjem knjig, javnimi nastopi in neutrudnim

delom na socialnem področju bori

proti izkoriščanju deklet. Trgovina z ljudmi

in izkoriščanje predstavljata bržkone najbolj

kruto obliko nasilja nad nežnim spolom,

prav ženske pa se temu sistemu upirajo

in druga drugi pomagajo.

Projekt Stella Polare deluje pod pokroviteljstvom

italijanske vlade in je namenjen

ženskam, ki skušajo opustiti svet

prostitucije. Oblasti in neprofitne organizacije

nudijo ženskam zaščito (preselijo jih

v sprejemne domove v oddaljena mesta,

kjer jih izkoriščevalci ne morejo ogrožati)

ter jih vključijo v dokaj zahteven izobraževalno-

delovni program, ki se mora v teku

12 do 18 mesecev zaključiti z zaposlitvijo,

delovnim dovoljenjem za bivanje v Italiji

in preselitvijo v zasebno stanovanje. Za

prvi stik z oblastmi in organizacijami je italijanska

vlada pred leti uvedla tudi brezplačno

številko 800-290290, na katero se

obrnejo prostitutke in kdor jim želi pomagati

(včasih so to njihovi klienti).

S Carlo Corso so se pred kratkim pogovarjali

naši Klopi, ob današnjem pomembnem

dnevu pa smo jo spet obiskali

v malem uradu v starem mestu, kjer ji pomagajo

tri mlade sodelavke. V sklopu projekta

so od leta 2000 do danes sprejeli v

Trstu več kot sto žensk, zastavljenega programa

pa ni opustila nobena. S Carlo Corso

tesno sodelujejo tudi organi pregona, ki

pogosto naletijo na žrtve izkoriščanja.

Trgovina z ljudmi je starodaven in

ob enem sodoben pojav ...

Človek je trgoval s sužnji od antičnih

časov do 19. stoletja. Sodobna trgovina z

ljudmi sledi enakemu modelu: sužnji delajo

za zelo skromno plačilo in so popolnoma

podvrženi svojim delodajalcem - izkoriščevalcem.

Kdor nima dokumentov je

ilegalec, ki nima pravic in se torej ne upira.

Moderno suženjstvo ne zaznamujejo

verige, temveč kolki in razna dovoljenja. V

Italiji smo novo obliko suženjstva začeli zaznavati

v 90. letih, po padcu berlinskega zidu.

Začelo se je priseljevanje iz vzhodne Evrope,

po drugi strani pa se je povečal pritok

iz Afrike, hirajoče celine. Vse večje razlike

med bogatimi in revnimi spodbujajo

množično preseljevanje, s tem pa se bogatijo

kriminalne organizacije. Ljudje, ki se

selijo, pristajajo na nedostojne kompromise,

da bi le dosegli »eldorado« in se dokopali

do sredstev za preživetje.

Kdo so ženske, s katerimi imate

opravka?

Veliko deklet prihaja iz Vzhodne Evrope.

Na začetku so bile povečini Albanke

in Romunke, slednjih zdaj ne moremo

več preštevati, ker so državljanke EU. Danes

imamo vsekakor najbolj pogosto

opravka z državljankami Moldavije, Ukrajine,

afriških držav in Kitajske.

Kdo pa trguje z ljudmi?

To je ogromen biznis. V ZDA so izračunali,

da je trgovina z ljudmi tretji najbolj

donosen ilegalni posel, takoj po orožju

in mamilih. V vsaki državi skuša kdo

imeti kaj od tega: v Nigeriji organizirajo vse

Nigerijci, v srednji in vzhodni Evropi se s

tem običajno ukvarjajo Albanci in Rusi, na

Kitajskem pa krajevna mafija, ki je odlično

organizirana in je zaradi tega skoraj nedotakljiva.

Vpogled v kitajske posle je za

preiskovalce skoraj nemogoč.

Kakšno vlogo imajo družine?

Pogosto so vpletene v posel, pa čeprav

ne vedno. Včasih je vmes kak stric ali

bratranec. V Afriki pa se družine zadolžijo,

ker se za preživetje obrnejo na določene

poslovne agencije, ki jim posojajo denar.

Vračati dolgove je težko in poslati v Evropo

mladega člana družine postane skoraj

obvezen korak. Navadno izberejo dekle.

Predlagajo jo agenciji, slednja pa organizira

celotno potovanje in dolg se dodatno

poveča. V najslabših primerih pa se

zgodi, da družine dejansko prodajo dekle:

to se dogaja tudi v Moldaviji, Albaniji in

drugod.

Prejšnji teden je tržaška policija

opisala preiskavo o nigerijski združbi. V

Evropo pošiljajo rojakinje, ki morajo izkoriščevalcem

nato z delom na cestah

vrniti 50 tisoč dolarjev.

Vsote so velike, ker v dolgove vključijo

prav vse stroške, od vizumov do prevozov.

Ni rečeno, da so za potovanje v Evropo

dovolj letalske karte: pogosto morajo

moški in ženske prepešačiti več držav,

z avti in avtobusi se peljejo do maroške

obale. Včasih trajajo potovanja nekaj mesecev,

marsikdo pa umre, mnogo preden

bi se vkrcali na kako plovilo.

Kako obravnavajo problem v Italiji?

Italija je bila prva evropska država,

ki je uradno priznala obstoj trgovine z

ljudmi. Zakon o priseljevanju »Turco-

Napolitano« (št. 40 iz leta 1998) vsebuje

člen, ki ščiti žrtve tega nasilja. Vsi ti ljudje

imajo pravico do enoletnega programa,

ki predvideva zaščito, bivanje v domu,

izobrazbo, nove dokumente in ponovno

vključitev v družbo ter na trg dela.

S tem se ukvarjamo mi in nam podobne

organizacije.

V kolikšni meri ta zakon izvajajo?

Veliko je odvisno od sil javnega reda.

Policija je tu v Trstu zelo občutljiva in

svojega dela ne pojmuje kot golo represijo.

Ni pa povsod tako. Na koncu se nekateri

priseljenci vključijo v omenjeni program

in mi jim sledimo, medtem ko večino

zaprejo v sprejemne centre (CPT ali po

novem CIE) in jih pozneje izženejo v domovino

(ali pa ostanejo tu kot ilegalci). Večkrat

gre za slabo izvajanje zakonov. Po mojem

številni pripadniki organov pregona ne

poznajo zakona o priseljevanju.

Kaj pa krajevne uprave? So vam ob

strani?

Naše delovanje financira država, tesno

sodelujemo z zdravstvenim podjetjem,

več pozornosti pa bi nam morala posvetiti

tržaška občinska uprava. Dejstvo je, da

v tem trenutku nihče noče trositi javnega

denarja za priseljenke. Deželna uprava nas

je do volitev podpirala: enako pozornost

pričakujem od novih upraviteljev.

Aljoša Fonda